Prvi float je skoraj vedno zaznamovan z rahlo budnostjo. Tudi če človek pride utrujen, tudi če si želi miru in se je prišel namerno sprostit, telo pogosto še nekaj časa ostaja v načinu opazovanja. Prostor je nov, občutek breztežnosti je čisto nenavaden in tišina je drugačna od tiste, ki smo je vajeni doma. In ravno zato prvi obisk pogosto mine nekje med sproščanjem in tihim preverjanjem, ali smo že dovolj sproščeni.
Veliko ljudi pričakuje, da bo float deloval kot stikalo – da bodo legli v vodo in v trenutku občutili popoln mir.
Ampak naše super zaposleno telo žal ne deluje tako. Še posebej ne danes, ko smo ves čas navajeni vsaj male napetosti, vse do te mere da je sploh ne opazimo več. Hrup, ekrani, opravki, pogovori, obvestila, glasba v ozadju, misli, ki skačejo naprej in nazaj … vse to postane tako običajen del dneva, da se nam zdi normalno biti rahlo preobremenjen ves čas.
Zato ko nenadoma ostanemo sami s tišino, možgani pogosto potrebujejo nekaj časa, da nehajo iskati naslednjo stvar, na katero bi se oprijeli.
Pri večini se najbolj zanimiv del floatanja začne šele kasneje.
S tem mislim dosti kasneje – ko enkrat že odideš čez vrata domov, nato pa se spet vrneš. Med drugim, tretjim ali petim obiskom. Takrat izkušnja pogosto postane manj “mentalna”. Manj je analiziranja in več občutka.
Nekateri opazijo, da med floatanjem prvič po dolgem času ne čutijo potrebe, da bi bili produktivni. Drugi šele po več obiskih dojamejo, kako utrujeni so bili v resnici. Spet tretji začnejo opažati, da telo vedno hitreje popusti napetost, kot da bi si zapomnilo pot do nekega bolj mirnega stanja in se med vsakim novim obiskom hitreje prepustijo notranjemu miru.
In mogoče se ravno tukaj skriva razlog, zakaj redno floatanje ljudje doživljajo tako drugače kot enkratni obiskovalci.
Pri floatanju ne gre za to, da greš “nekaj doživet”.
Bolj gre za vračanje v prostor, kjer telesu postopoma ni več treba ostajati v pripravljenosti. Naš živčni sistem ima rad ponavljanje. Rad ima občutek znanega in predvidljivost. Ko nekaj večkrat povežemo z varnostjo, tišino in odsotnostjo dražljajev, začne telo hitreje verjeti, da lahko zares počiva.
Tudi raziskave praks čuječnosti in globoke sprostitve pogosto omenjajo nekaj podobnega – da se sposobnost umirjanja z redno prakso ne samo ponavlja, ampak krepi. Do tega pride zato, ker možgani postopoma nehajo pričakovati stalno aktivacijo.
Nekateri raziskovalci govorijo o nevroplastičnosti, drugi o regulaciji živčnega sistema, ampak občutek je v resnici precej preprost: nekaj, kar je bilo prvič težko dosegljivo, postane z vsakim obiskom malo bolj domače.
In zanimivo je, da se spremembe pogosto ne pokažejo samo med samim floatanjem. Veliko ljudi začne opažati majhne spremembe izven komore, v realnem življenju. Malo manj napetosti v ramenih. Pikico več potrpežljivosti. Občutek, da misli niso ves čas tako glasne in nadležne.
Včasih samo to, da po dolgem času sedijo v tišini brez potrebe, da bi takoj segli po telefonu. Gre za majhne spremembe, a te spremembice se gradijo in gradijo, dokler ne opaziš, da se je izboljšala celokupna kvaliteta tvojega življenja.
In mogoče je najlepši del ravno to, da ni pritiska, da bi moral floatanje takoj “osvojiti” ali iz njega potegniti vse prednosti. Niti “znati” ga ni treba . Včasih telo samo potrebuje par obiskov, da začne razumeti, da obstaja prostor, kjer mu ni treba ničesar dokazovati, dohitevati ali popravljati. Daj telesu šanso tudi ti – pridi ponovno.
Za tiste, ki pa itak razmišljate o rednih obiskih – ne pozabi na opcijo našega Float Kluba.
