Poznaš ta trenutek.
Ugasneš luč. Odložiš telefon. Končno nimaš več ničesar za narediti.
In ravno takrat se tvoji možgani odločijo, da je čas za akcijo.
Tisti pogovor, ki bi ga lahko zapeljal/-a drugače. Seznam jutrišnjih obveznosti. Tisti e-mail. Nekaj, kar si rekel/-la leta 2019.
Če se prepoznaš, beri naprej. Ker pretirano razmišljanje ni samo nadležno. Sčasoma ti lahko vzame precej več, kot se zavedaš.
Kaj ti pretirano razmišljanje v resnici jemlje?
Pogosto se sploh ne zdi kot težava. Zdi se ti, da si samo odgovoren/-na. Pripravljen/-a na vse. Previden/-na.
V resnici pa se lahko dogaja nekaj povsem drugega.
Krade ti spanec. Telo se uleže, misli pa še kar delajo. Zjutraj se zbudiš utrujen/-a in se sprašuješ, zakaj se sploh nisi spočil/-a.
Tvoje telo ohranja v stalni pripravljenosti. Napeta ramena, stisnjena čeljust, plitko dihanje. Ko je telo ves čas napeto, lahko možganom sporoča, da obstaja razlog za skrb. In tako se začarani krog nadaljuje.
Hitreje ti zmanjka potrpljenja. Ko tvoji možgani ves dan delajo s polno paro, ti lahko zmanjka energije ravno takrat, ko te potrebujejo ljudje, ki jih imaš najraje.
Krepi tvojo tesnobo. Misli, ki se danes vrtijo v krogu, lahko jutri postanejo navada. In dlje ko se ta vzorec ponavlja, hitreje se lahko znova sproži.
In kaj je najbolj zoprno pri vsem skupaj? Tudi ko se na vso moč trudiš nehati razmišljati, pravzaprav še vedno razmišljaš.Zakaj nasvet »Samo sprosti se« nikoli zares ne pomaga?
Iz začaranega kroga misli se ne moreš preprosto prepričati, da moraš nehati razmišljati. Ker težava ni samo v tvoji glavi. Vključeno je tudi tvoje telo.
Znanstveniki imajo celo ime za možgansko omrežje, ki postane posebej aktivno, ko se svet okoli nas umiri: “default mode network” oziroma omrežje privzetega načina delovanja možganov.
To omrežje je med drugim povezano s premlevanjem preteklih dogodkov, razmišljanjem o sebi in vsemi tistimi vprašanji »Kaj pa, če …?«.
Zato se lahko zgodi, da so tvoje misli najglasnejše ravno takrat, ko se končno poskušaš spočiti.
Rešitev torej ni v tem, da še več razmišljaš. Pomaga lahko, če telesu omogočiš, da se sprosti in izstopi iz stanja stalne pripravljenosti. Ko se umiri telo, mu lahko začne slediti tudi glava.
Tišina, s katero se tvoje misli končno nehajo boriti
Na floatu izgine skoraj vse, kar morajo tvoji možgani sicer nenehno zaznavati in spremljati. Ni teže, ki bi jo moralo nositi telo. Ni svetlobe. Ni zvokov. Ni telefona. Voda je ogreta na temperaturo kože, zato čez nekaj časa skoraj ne čutiš več, kje se tvoje telo konča in začne voda.
Ampak naj te nekaj opozorimo. Prvih deset ali petnajst minut bodo tvoje misli verjetno še vedno precej glasne. In to je popolnoma normalno.
Potem pa se lahko začne nekaj spreminjati.
Misli se počasi umirjajo. Še vedno prihajajo, vendar te ne potegnejo več tako hitro za sabo. Preprosto pridejo in odidejo.
In ne gre samo za prijeten občutek. Učinke floatanja so raziskovali tudi znanstveniki.
Raziskave možganov kažejo spremembe v povezavah, povezanih s premlevanjem misli. Raziskovalci so opazili, da lahko floatanje vpliva na povezave med predeli možganov, ki spremljajo dogajanje v telesu, in omrežji, povezanimi s ponavljajočimi se mislimi.
Že en float lahko občutno zmanjša tesnobo. V klinični raziskavi so po eni sami enourni seansi floatanja zaznali pomembno zmanjšanje občutkov tesnobe. Največjo razliko so občutili udeleženci z najbolj izrazito tesnobo.
Nekaj, na kar večina ljudi pozabi
En float ti lahko pomaga, da se umiriš. Redno floatanje pa ti lahko pomaga, da do tega občutka prideš vedno lažje. Ob prvem obisku morda potrebuješ petnajst minut, da se misli vsaj malo umirijo. Z vsakim naslednjim obiskom pa ti lahko postane ta občutek bolj domač. Lažje se sprostiš in hitreje najdeš svoj mir. Zato pri nas radi rečemo, da je tretji float pogosto tisti, ko stvari zares »kliknejo«.
In najboljši del? Ta občutek lahko počasi začneš prenašati tudi v vsakdanje življenje.
Ljudje, ki redno hodijo na float, nam pogosto povedo, da hitreje opazijo, kdaj se njihove misli spet začnejo vrteti v krogu. Morda sredi delovnega dne za računalnikom. Ali pa ob enajstih zvečer, ko bi morali že zdavnaj spati. In ko to opazijo, se tudi lažje umirijo.
Prava vrednost floatanja zato ni nujno samo tista ena ura popolnega miru. Ampak možnost, da se tvoji možgani postopoma naučijo, kako do tega miru priti tudi takrat, ko nisi na floatu.
Ob svetovnem dnevu duševnega zdravja (sobota, 10. oktober)
Če imaš občutek, da so tvoje misli težje od običajnega pretiranega razmišljanja, se o tem pogovori z nekom. Z osebnim zdravnikom, terapevtom ali osebo, ki ji zaupaš. Floatanje je lahko čudovita dopolnitev takšne podpore, nikakor pa ni njeno nadomestilo.
Te zanima, kakšen je občutek, ko se tvoje misli končno malo utišajo?
Preizkusi na lastni koži →