Obstajajo izkušnje, ki jih zlahka razložimo, ker jih lahko primerjamo z nečim, kar že poznamo. In potem obstajajo tiste, ki se temu izmuznejo, ker nimajo prave primerjave v vsakdanjem življenju. Zato jih pogosto opišemo z zelo splošnimi besedami. Če govorimo o floatu so to besede, kot so mir, tišina ali sproščenost, čeprav v resnici ne zajamejo celote tega, kar se dejansko dogaja.
Floating oz. lebdenje na vodi torej pade v to drugo kategorijo, ker ne gre zgolj za odsotnost zvoka ali svetlobe, ampak za precej nenavadno kombinacijo pogojev, ki jih sicer nikoli ne izkusimo hkrati. Telo ne čuti običajne teže, prostor nima jasnih robov, zunanjih dražljajev je minimalno, hkrati pa ni nobene naloge, na katero bi se morali osredotočiti. V takšnem okolju možgani ne morejo več delovati na način, ki smo ga vajeni, saj preprosto nimajo dovolj informacij, da bi vzdrževali običajen tok misli, kar ustvari prostor, ki ga je težko natančno opisati.
Raziskave senzorne deprivacije kažejo, da se v takšnih pogojih zmanjša aktivnost tistih delov možganov, ki so sicer odgovorni za stalno usmerjanje pozornosti na zunanje okolje. Hkrati pa se poveča aktivnost v delih, povezanih z notranjim doživljanjem, kar pomeni, da pozornost postopoma preide iz “kaj se dogaja okoli mene” v “kaj se dogaja v meni”.
Ravno ta premik ustvari občutek, ki ga je tako težko opisati, saj smo iz življenja veliko bolj navajeni biti pozorni na dogajanje okoli nas, kot pa na svet znotraj nas.
Mnogi ljudje zato floating opisujejo na nekoliko nenavaden način. Ne toliko skozi to, kar so doživeli, ampak skozi to, česa ni bilo več – kot da bi se za kratek čas umaknilo ozadje, ki ga sicer sploh ne opazimo, ker je stalno prisotno.
Ni več potrebe po odzivanju, ni več občutka, da je treba nekaj narediti, in ni več tiste napetosti, ki običajno spremlja tudi najbolj mirne trenutke v vsakdanjem življenju.
Zanimivo je, da ravno ta odsotnost pogosto pusti najmočnejši vtis, čeprav na prvi pogled deluje kot nekaj neoprijemljivega, saj nismo navajeni vrednotiti izkušenj po tem, česa v njih ni. In morda je ravno zato floatanje tako specifično, ker ne ponuja nečesa novega, ampak raje odstrani dejavnike, ki običajno oblikujejo našo izkušnjo, zaradi česar ostane nekaj bolj osnovnega in hkrati nekoliko neznanega. Ravno zato je floating lahko nedojemljiva in skrivnostna izkušnja, dokler ga ne sprobaš.
Ko poskušamo floating razložiti, hitro ugotovimo, da nam zmanjka natančnih besed, zato se pogosto zatečemo k približkom, ki pa nikoli zares ne zadenejo bistva.
To je morda tudi razlog, da je koncept lebdenja na vodi lažje razumeti skozi neposredno izkušnjo kot skozi razlago. In mogoče je prav v tem njegov največji čar … da ne zahteva, da ga popolnoma razumemo, ampak samo, da si dovolimo obstajati v njem, brez potrebe, da ga takoj prevedemo v nekaj znanega.
Floatingu res ni enakega. 🤓
Hana