Valentinovo je praznik, ki ga ponavadi povezujemo z ljubeznijo do drugih. Izkažemo jo z gestami, darili in pozornostjo, ki jo namenimo partnerju ali bližnjim. Redkeje pa pomislimo, da je ljubezen tudi način, kako ravnamo s sabo.
Morda je prav zato valentinovo pomemben opomnik za vse nas. Je lep trenutek v letu, ko se lahko vprašamo, kako skrbimo sami zase. V življenskem tempu, kjer smo stalno dosegljivi in so naše misli razpršene, skrb zase ni več luksuz, temveč ostaja osnovna potreba živčnega sistema.
Psihološke in nevroznanstvene raziskave danes precej jasno kažejo, da kroničen stres vpliva na skoraj vse vidike našega delovanja — od spanja in koncentracije do razpoloženja. Ko smo neprestano v stanju odzivanja na dražljaje, telo ostaja v pripravljenosti. Raven kortizola ostaja povišana, umiritev pa postane nekaj, kar prelagamo na kasneje. Študije, objavljene v strokovnih revijah, kot je Frontiers in Psychology, kažejo, da že kratka obdobja globoke sprostitve pomagajo uravnavati stresne odzive in izboljšujejo čustveno stabilnost.
Skrb za svoje dobro počutje ni le trend, ampak oblika regulacije živčnega sistema. Gre za zavestne trenutke, ko telesu sporočimo, da je varno umiriti tempo. Včasih je to sprehod, včasih večer brez ekranov in včasih preprosta tišina, ki je danes redkost.
Ravno zato se v zadnjih letih več pozornosti namenja tudi okoljem, ki omogočajo popoln odklop od dražljajev. Floatanje je eden takih primerov. V prostoru brez svetlobe, zvoka in zunanjih motenj telo postopoma preide iz stanja napetosti v stanje globoke sprostitve. Številne aziskave na področju lebdenja so pokazale zmanjšanje stresa, mišične napetosti in občutkov anksioznosti. Nekateri udeleženci opisujejo tudi boljšo mentalno jasnost in občutek “reseta”.
Letos naj te zato valentinovo spomni tudi na tole:
“Ljubezen do sebe se pogosto ne pokaže v velikih gestah, ampak v tem, da sami sebi dodelimo mir.”
Na koncu je kakovost naših odnosov z drugimi pogosto povezana s tem, kako dobro znamo poskrbeti zase. Ko smo spočiti in notranje bolj umirjeni, smo tudi v odnosih bolj prisotni. In mogoče je prav to najtišja, a najbolj trajna oblika ljubezni.
Hana