Klavstrofobija je po definiciji iracionalen strah pred zaprtimi oz. majhnimi prostori. Nekateri podatki kažejo, da ima ta strah do neke mere cca. 12% populacije, od tega večina žensk. Tudi jaz, pisatelj tega posta (so-ustanovitelj Bostjan) imam ta strah. Najbrž nisem ful visoko na lestvici intenzivnosti, je pa definitivno tam.
V dvigalu mi ponavadi ni fino, sploh če je majhno ali pa slabo osvetljeno, staro. Bognedaj da se ustavi, potem se mi hitro poviša utrip. Jame mi res niso pri srcu. Okej, v Postojnsko še grem, ampak tisti prvi del, ko greš z vlakom v en tak majhen rov, da imaš ravno 20 cm nad glavo, ufff, stiska me v želodcu. Eden od mojih največjih strahov je, da bi me zaprli v majhno kletko, kjer se nebi mogel premikat in me pustili tam za zmeraj. Mislim, da bi znorel.
Prvi trije ali štirje obiski lebdenja in sicer v Floating Centru v Bangkoku na Tajskem, je tudi bil prisoten ta strah.
Kaj pa, če me zaklenejo v jajček in ga ne morem odpreti?
Kaj, če zmanjka elektrike in se pokvarijo mehanske roke, in ostanem noter, in se zadušim?
Kaj, če je to neka prevara, da mi ukradejo ledvica?
A zdaj je to to?
Kaj, če ne bom mogel odpreti jajčka?
Koliko časa bodo rabili, da me rešijo?
In ene dvakrat se je celo zgodil manjši panični napad. Saj nekateri to poznate. Začneš hitro dihat, misli divjajo, pulz se dvigne…
Potem sem si pa rekel: “Boštjan, zdej pa dost. Ta center je lep in dober. Ful ma dobrih reviewjev na Googlu. Ne morjo kr ugrabljat folka, common. Jajček si, preden si šel noter ene petnajstkrat probal odpreti in zapreti. It’s really easy. V vsakem primeru se ne bi zadušil, ker jajček ni neprodušno zaprt ampak je tam cca. 1cm debela špranja. Pač paničariš. Zadihaj, in premagaj svoj strah, če pa bo preveč, pa odpri jajček in se sprosti.”
In res je bilo tako. Ene dvakrat sem bil močnejši od demonov, ki so prišli. Enkrat sem prižgal luči in odprl jajček, in se prepričal, da je vse ok. Bil nekaj minut zunaj, potem pa spet šel nazaj noter. In po parih obisk je ta strah čisto izginil…
Naj vam zaupam še to – floating je bil ubistvu zasnovan, da pomaga ljudem s strahovi (anksioznostjo) in depresijo. V videu na naši strani to Dr. Justin Feinstein razloži veliko bolje. Ampak tudi sam to vsaj malo razumem. Po izobrazbi sem socialni delavec. Kot prostovoljec sem precej delal v psihoterapevtskih organizacijah, tudi sam hodim na terapijo že več kot pet let.
Biti sam s seboj ni mačji kašelj. Ko se ne dogaja nič okoli nas, pa res mislim nič, se premikamo v notranjost. In veliko nas ima kar veliko zadev v tako imenovani senčni strani. Sam menim, da je klavstrofobija en del tega. Ker sam pri sebi pač dobro veš, da v bistvu NI mogoče, da ne bi mogel priti ven iz jajčka. Pač mislim, to se ne more zgoditi, razen če se zgodi potres 9-te stopnje… a razumeš? To pomeni, da je strah iracionalen (nerealen).
Tisti, ki imamo več strahov… pač taki smo. Nekdo bi rekel anksiozni, meni sicer take oznake niso preveč drage. Pač več razmišljamo o življenju. Kaj se bo zgodilo, kako bo kaj šlo etc. In ko si sam s seboj v temi in tišini in se čisto nič ne dogaja… ja, je lahko kar intenzivno. Pridejo kakšne misli o nerazrešenih situacijah, obžalovanja, težave v razmerjih, nezadovoljstva… To so vse realne stvari, ki jih vsi nosimo. In je kar težko delat na njih. Lažje je pač misliti, da nas je strah zaprtih prostorov in se preprosto ne izpostavljati situacijam, kjer bi bili prisiljeni biti sami s seboj in razmišljati o vsem tistem.
Pa nočem zdaj nikogar prestrašiti. Ker niso vse seanse v floating tanku samo težke preizkušnje, delanje na strahovih ipd. Včasih je čudovito. In razmišljam o vsem lepem, kar se je zgodilo in se še bo. In tako prijetno toplo, varno je. Včasih lepo zaspiš kot mucek… res je vsakič malo drugače.
Glede klavstrofobije same pa – ne boj se, zares. Celoten prostor in proces je zasnovan tako, da ti daje občutek varnosti. Vse je svetlo in čisto, na čistoči RES veliko delamo. Že internetna stran (in ta članek) se trudi do potankosti razložiti vsak mali korakec procesa. Da tistim, ki tudi veliko (ali pa celo preveč, hehe) razmisljajo o vsem kot jaz malo olajšamo zadeve. Ker si potem bolje predstavljaš kaj se lahko zgodi etc.
In pa mogoče najbolj važno, v sami sobici imas 100% kontrolo nad vsem. Lepa, prostorna in čista je. Svetla je – luči iz jajčka, pa tudi senzor gibanja prižge luč v sobi ob vsakem gibanju izven jajcka ali tuša. Glasbo in luč v jajčku po potrebu prižigaš in ugašaš sam/a. Lahko lebdiš z odprtim ali zaprtim jajčkom, z ali brez luči, z ali brez glasbe.
In veš kaj je čudovito, ko se ti malo zmanjša ta klavstrofobija? Potem se lahko dejansko lotiš lebdenja… ki ti lahko sčasoma pomaga bolje nositi tudi druge strahove, tiste malo bolj realne.
En kos dobre energije ti pošiljam,
Boštjan
Float Center Ljubljana