Tokrat s tabo delimo zgodbo naše redne obiskovalke Marine – zgodbo o bolečini, iskanju rešitve in presenetljivem olajšanju, ki ga je našla med lebdenjem. Ker nič ne pove več kot besede nekoga, ki je lebdenje resnično doživel.
“Sem Marina, izredna profesorica in prodekanja na eni izmed fakultet Univerze v Ljubljani. Sem tudi Marina, ki ji je otroštvo zaznamovala sila redka bolezen, zaradi katere nisem mogla hoditi večji del osnovne šole in ki je pustila nekaj posledic, med ostalim hudo skoliozo.
Ker ni bilo boljše rešitve, je moj hrbet poravnan in fiksiran približno pred dvajsetimi leti. Dr. Hero, heroj vseh nas, ki smo imeli tovrstne probleme s hrbtom, mi je dal »garancijo« za približno tako obdobje. V tem času nisem šparala ne sebe, ne hrbta in sedaj je to prišlo nekoliko na naplačilo. “
Tisti, ki niso aktivni v visokošolskem svetu, bodo mogoče rekli, da je to najlepša služba, ker je direktno delov razredu nekaj ur na teden, pa še to niti polnih ur, pa še stresa ni. Ne bodo se zmotili, to je res najlepša služba. Izredno lepo je svoje znanje prenašati na nove rodove in ga tudi ves čas poglabljati, lepo je sodelovati na konferencah in s somišljeniki debatirati o novih ugotovitvah ter snovati neke nove, skupne projekte. Zmotno pa je mnenje, da se dela le par ur na teden in da ni stresa. Ne grizemo nohtov v čakanju, kaj bo naša odločitev prinesla – uspeh ali propad. Nismo izpostavljeni različnim tveganjem, smo pa v stalnem lovljenju rokov, utemeljevanju napisanega, učenju. To je naš način življenja in verjamem, da v njem uživamo. Jaz prav gotovo.
Ampak telo in glava pomnita vsak naš stres, vsako uro sedenja pred računalnikom, vsako noč brez spanja.
Nisem se počutila stresirano, niti kakorkoli psihično utrujeno od dela (nekdanja dekanja mi je že pred leti rekla, da v stresu funkcioniram najboljše, ko drugi malo klonejo, jaz dajem maksimum) in tudi ne od osebnega življenja, čeprav so bila zadnja leta kar intenzivna. V delu in vsem povezanim z njim uživam.
Motiti pa me je začela bolečina v spodnjem delu hrbta. Stopnjevala se je nekaj mesecev; začelo se je s pisanjem poglavja za monografijo, kjer sicer nisem lovila roka, sem pa delala zelo intenzivno v relativno kratkem obdobju, zaradi kasnejših obveznosti, kulminiralo pa na tri tedenskem gostovanju v tujini, kjer nisem imela svoje udobne pisarniške stolice, pač pa trdo kuhinjsko stolico, na kateri sem presedela preveč ur. Ni pa nujno, da stres, ki ga sama niti nisem opažala, ni dal svojega prispevka. Za moj fiksirani hrbet je to bilo preveč, in najbolj osnovni gibi so postali zelo težavni in spremljani z ogromnimi bolečinami, čeprav sem redno pila močne protibolečinske tablete.
Ko se znajdeš v problemu in ne veš, kako bi si pomagal, iščeš vse možnosti. In na FB se mi je prikazal oglas za floating. Na floating sem šla z upanjem, da mi bo mogoče malo pomagalo. Še pred prvim obiskom, sem se tudi včlanila v Float Klub, ker sem računala, da bo pri takem stanju potrebno več obiskov, da bi se občutili kakšni ali celo konkretnejši rezultati.
Po prvem srečanju ni bilo več bolečin. Neverjetno. Rezultati prvega obiska v Float centru v Ljubljani so presegli vsa moja pričakovanja. Po drugem srečanju sem se počutila, kot da nikoli v življenju nisem imela problemov s hrbtom, ne pa da mi hrbet krasi kakih 70cm šivov in mi vrednost dodaja vgrajen titan.
Šla sem tudi tretjič in šla bom še velikokrat. Primarno zaradi hrbta. Ampak, ne glede na to, da se nisem počutila, da sem v stresu, sem se po vsakem srečanju počutila lažje in mirnejše. Malenkosti, ki so me v zadnjem letu ali dveh znale zmotiti, so postale neopazne, nekaj, zaradi česar ni vredno zgubljati niti besed, kaj šele živcev. V malo zahtevnejših situacijah, reagiram umirjeno, bolj kot prej in z manj kasnejšega razmišljanja o sami zadevi.
Moram pa z vami deliti svojo prvo izkušnjo na floatanju:
Na prvo lebdenje vas pripravi punca, ki vse pojasni pred samim začetkom (vse punce v Float centru so izredno prijazne in dobro poučene o lebdenju). Ko sta se ugasnili osvetljava in glasba, me je malo predramilo, a sem potem nadaljevala s prehajanjem v stanje mirnosti in upočasnjenega delovanja misli. Nisem misli uspela povsem odklopiti, so pa zelo hitro izzvenele, ko so se pojavile. Po približno pol ure (po moji oceni), pa me je ujela nervoza, počutila sem se utesnjeno, postalo mi je vroče, zdelo se mi je, kot da mi zmanjkuje zraka. Malo sem odprla jajček, ga po nekaj sekundah tudi zaprla (pustila sem brisačo na robu) in nadaljevala z lebdenjem. Zato priporočam začetnikom, da za začetek ne pretiravajo z dolžino in si zakupijo 60 min. Pri drugem obisku sem bila povsem sproščena, odklopljena, mislim, da sem tudi zaspala vmes. Glasbo in luči sem izključila takoj. Drugi obisk mi je iz tega vidika bil najboljši do sedaj. Pri tretjem nisem bila toliko sproščena, mogoče tudi zaradi zahtevne vožnje pred tem.
O svoji izkušnji govorim vsem in širim kulturo lebdenja med sorodniki, prijatelji in sodelavci. Vsi se danes srečujemo tako ali drugače s stresom, ritem življenja je postal izjemno hiter, bombardira nas na stotine informacij dnevno, večina slabih, težko je ločiti delovni čas od zasebnega in še težje najdemo čas samo zase. Floating je tak čas. Čas, ko obstajaš samo ti, čas ko se povezuješ sam s seboj.
Bolj intenzivno kot v jajčku, ne moreš biti v stiku sam s seboj, ker se tu izključi vse.
Lebdenje daje možnost popolnega odklopa, umik od ekrana, stanje ko ne veš, ali si buden ali spiš, ali imaš odprte ali zaprte oči. Stanje, ki pomaga tudi, ko prideš ven, ker prideš ven drugačen.
Marina”