Vprašaj ljudi, ki redno hodijo na float, zakaj se vedno znova vračajo, in verjetno boš slišal precej podobne odgovore. Zaradi miru. Boljšega spanca. Tišine.
Če pa jih vprašaš malo podrobneje, bo skoraj vsak omenil nekaj bolj nenavadnega. Nekaj, o čemer morda niti ne pomisli, da bi govoril, saj zveni skoraj predobro, da bi bilo res.
Svet po floatu.
Ko stopiš iz float komore, se zdi, kot da bi nekdo intenzivnost običajnega sveta nastavil nekoliko višje. Barve so bolj žive. Nebo se zdi bolj modro. Hrana ima izrazitejši okus. Navaden kozarec vode je nenadoma neverjetno osvežujoč. V glasbi slišiš več. Veter na koži, toplota sonca, vonj zraka zunaj – vse zaznaš močneje, bolj polno in bolj intenzivno kot samo eno uro prej.
Svet se seveda ni spremenil. Spremenilo se je tvoje doživljanje sveta. In prav to je eden najlepših učinkov floatanja, o katerem se presenetljivo malo govori.
Zakaj po floatu svet zaznavaš intenzivneje?
Najprej poglejmo preprosto razlago, kaj se pravzaprav dogaja.
Naši čuti sveta ne zaznavajo v absolutnem smislu. Delujejo na podlagi kontrastov in se ves čas prilagajajo okolju. Če dovolj dolgo sediš v hrupnem prostoru, začneš hrup sčasoma ignorirati. Če iz temne kinodvorane stopiš na dnevno svetlobo, se ti običajno popoldanska svetkoba za trenutek zdi skoraj slepeča. Čez minuto ali dve pa se tvoje oči prilagodijo in svetloba se ti ponovno zdi povsem normalna. Naši čuti se torej ves čas neopazno prilagajajo okolici in spreminjajo svojo občutljivost glede na količino dražljajev, ki jih prejemajo.
Zdaj pa pomisli, kaj se zgodi med eno uro v float komori.
Odstraniš skoraj vse zunanje dražljaje. Ni svetlobe. Ni zvoka. Temperatura vode in zraka je prilagojena tako, da je razlika med njima čim manj opazna. Zaradi lebdenja je močno zmanjšan tudi občutek pritiska na telo. Ni vonjav, vizualnih dražljajev ali nenehnega dotikanja predmetov okoli sebe. Celo uro imajo tvoji čuti zelo malo dela.
In ko se količina dražljajev zmanjša, se začnejo temu prilagajati. Postanejo občutljivejši tudi na precej subtilne signale. Potem odpreš vrata float komore.
V trenutku se vrneš v običajen svet – isti svet, ki si ga zapustil/-a pred eno uro, le da ga zdaj tvoj sistem zaznava drugače, saj se je medtem prilagodil skoraj popolni odsotnosti zunanjih dražljajev. Barve, zvoki, okusi in teksture zato za nekaj časa pridejo do izraza precej močneje. Preden se čuti ponovno prilagodijo običajnemu okolju, lahko vsakdanji svet doživiš z nenavadno intenzivnostjo.
Skoraj tako kot v otroštvu, ko je bilo še toliko stvari novih in zanimivih, preden smo se jih navadili in jih počasi nehali zares opažati.
Kaj o tem pravi znanost?
Pri floatanju želimo jasno ločevati med tem, kar je dobro raziskano, in tem, kar temelji predvsem na izkušnjah ljudi. Zato je pri tem učinku vredno dodati nekaj konteksta.
Senzorna adaptacija oziroma prilagajanje čutov na okolje je dobro poznan pojav. Naši čuti svojo občutljivost dejansko prilagajajo količini in intenzivnosti dražljajev, katerim smo izpostavljeni. Obdobje z zelo malo zunanjimi dražljaji lahko zato vpliva na to, kako intenzivno jih zaznavamo, ko se ponovno pojavijo.
Precej manj raziskana pa je tista prijetna izkušnja po floatu, ko se ti zdi, da so barve bolj žive, glasba bolj polna in jagoda nenadoma najboljša jagoda, kar si jih kdaj poskusil/-a. Ta del za zdaj temelji predvsem na subjektivnih izkušnjah. Je pa zanimivo, da o njem poroča veliko ljudi, ki float doživljajo povsem neodvisno drug od drugega.
Obstajajo tudi raziskave, ki floatanje povezujejo z večjim zavedanjem dogajanja znotraj telesa – na primer dihanja, srčnega utripa in drugih subtilnih telesnih signalov, ki jih v vsakdanjem življenju pogosto sploh ne zaznamo. Najbolj pošten povzetek je torej takšen: način, kako se naši čuti prilagajajo okolju, je dobro raziskan. Izkušnja intenzivnejšega zaznavanja sveta po floatu je med uporabniki pogosta, njeni posamezni vidiki pa še niso v celoti znanstveno pojasnjeni.
Zakaj je prvi požirek vode po floatu lahko videti kot najboljša voda tvojega življenja? Tega znanost še ne zna povsem natančno razložiti. In morda je prav v tem del čara.
Izkoristi tisto prvo uro po floatu
Najbolj intenziven del izkušnje lahko hitro izgine, če se takoj vrneš v običajen tempo. Stopiš iz centra, že na parkirišču vzameš v roke telefon, preveriš sporočila, odpreš družbena omrežja, sedeš v avto in se vrneš naravnost v hrup vsakdana. Še preden sploh opaziš razliko, občutek počasi zbledi. Zato imamo zate majhen predlog, ki ne stane nič, lahko pa celotno izkušnjo naredi še boljšo.
Ko prideš iz float komore, ne hiti.
Telefon še malo pusti v žepu. Pojdi na kratek sprehod nekam, kjer je veliko zelenja. Poglej v nebo. Pojej nekaj, kar imaš res rad/-a, in se za trenutek osredotoči samo na okus. Vzemi kos sadja. Spij dobro kavo. Privošči si košček temne čokolade in opazuj, koliko različnih okusov zaznaš. Predvajaj si pesem, ki jo poznaš na pamet, in poslušaj, ali v njej opaziš kaj, česar že dolgo nisi zares slišal/-a.
Uro ali dve po floatu imaš lahko nekaj precej redkega: povsem običajen svet, ki se za trenutek spet zdi nekaj posebnega. Škoda bi bilo, da ga ne bi zares izkusil/-a.
Svet je bolj živahen, kot se ga spomniš
Ljudje se navadimo skoraj vsega. Tako smo ustvarjeni. Barv svoje ulice. Okusa jutranje kave. Občutka toplega poletnega popoldneva. Pesmi, ki smo jo nekoč poslušali znova in znova. Z leti vse te stvari počasi postanejo del ozadja, saj jih nehamo zares opažati.
Ena ura v float komori ti lahko del tega občutka povrne. A ne za vedno in ne zaradi kakšne čarovnije.
Preprosto zato, ker svojim čutom za eno uro omogočiš počitek od neprestanih dražljajev. Ko se nato vrneš v običajen svet, te lahko ta za trenutek ponovno preseneti. Stopi ven. Poglej okoli sebe.
Morda boš presenečen/-a, koliko stvari si vmes nehal/-a zares opažati.
Te zanima, kakšen je svet po eni uri popolnega miru?
[Rezerviraj svoj float in izkusi sam →]