Med floatanjem te ne obkroža nič. Nobenih zvokov, svetlobe, še gravitacije ni. Ampak ali je ta neaktivnost oz. nedejavnost res neuporabna, kot nekateri mislijo?
Dobrodošel v sedanjosti. Hitrost, praktičnost in učinkovitost so najbolj cenjene vrline. Vsem se konstantno nekam mudi. Ljudje smo vse bolj nagnjeni k produktivnosti. Kvaliteta izgublja boj proti kvantiteti. Delat je treba veliko, ampak dokončat vse čim hitreje. In zdi se, kot da že vsak drugi človek nenehno uporablja chatGPT – ker je lažje, hitreje, bolj učinkovito.
Tišina in počitek se pogosto zdita sumljiva; morda sta razumljena celo kot lenoba. Naučeni smo, da moramo ves čas nekaj početi, pavze pa so le “motnje” v delu. Zato se pogosto izogibamo “ne-delu”, ko pa si končno vzamemo odmor, se počutimo krivo.
Kako se od današnjega življenja razlikuje floating?
V vseh pogledih, v bistvu. Med lebdenjem je tišina, nikamor se ti ne mudi, čas teče drugače, in nihče ti ne govori, kaj moraš delat. Tam samo obstajaš, se sproščaš, in teža nabitega tempa življenja te za nekaj časa zapusti.
Ampak ali ima ne-delo, kot je na primer sproščanje v float jajčku, sploh smisel?
Ko odstranimo zunanje vplive (kot npr. v float podu) damo svojim možganom redko priložnost, da aktivirajo mirovno omrežje (default mode network), ki je na nek način privzeti način delovanja možganov. To je del možganov, ki se aktivira, ko nismo osredotočeni na zunanji svet: ko sanjarimo ali pa se izgubimo v mislih, medtem ko strmimo skozi okno.
Fascinantno je, da to stanje ni pasivno. Je aktivno, a na drugačen način: v njem obdelujemo čustva, osmišljamo spomine in pogosto najdemo nepričakovane rešitve za težave, katerih zavestno nismo znali rešiti. Mnogi floaterji poročajo o trenutkih jasnosti ali pojavu rešitev na probleme v floatu – ne zato, ker bi se trudili, ampak ravno zato, ker se niso.
Seveda pa nam odmor, kjer se zares ustavimo in se vrnemo v tukaj in zdaj, omogoča tudi sprostitev. Ko za nekaj časa odložimo opravke, telefone in pričakovanja, damo svojemu živčnemu sistemu prostor, da se umiri. Dih se poglobi, mišice popustijo, srčni utrip se zniža. V tem stanju pa se pogosto zgodi še nekaj pomembnega – spet začutimo sebe.
Ravno zato izraz “ne-delo” ni ravno pravilno poimenovanje – z njim zase delamo mnogo več kot s hitenjem skozi življenje. Naši možgani potrebujejo tišino, ne za izklop, ampak za ponovni zagon.
Ugotovitev? Ne-delo ni nekaj, za kar bi se morali počutiti slabo. Zanj bi si morali celo čestitati, ker dandanes žal ni več samoumevno.
Hana