“Jaz že nisem bila tukaj.”, je bila moja edina misel, ko sem se po svoji prvi floating seji tuširala in se je moj pogled ustavil na “jajčku”. “Morda je bilo moje telo, jaz pa zagotovo ne…”.
Wau. So stvari, ki jih je težko opisati in moja prva izkušnja floatinga je zagotovo ena teh stvari… Kako najti besede za nekaj tako neobičajnega, tako posebnega, tako… prvega?
Ko sem se prijavila na floating, sem imela jasno namero: želela sem doseči theta stanje. Slišala sem, da je to mogoče, in na hitro preverila, kaj to sploh je. Brez pretiranega razmišljanja sem se odločila: zgodilo se bo.
In je prišel tisti ponedeljek… Prišla sem v center, dobila navodila za floating in nato so me “zaprli” v sobico. No, pa dajmo. Kmalu ležim v jajčku. Lebdim, lučke, glasba. Fino je. Znenada – Čista tišina, čista tema. Zagrabi me panika! Ok. Na to nisem bila pripravljena. Hitro se umirim in se, podobno kot pri meditaciji, najprej osredotočim na svoje telo. Ko sem se zares sprostila, sem začutila, kako ne obstajata ne prostor, ne čas. In kako je, ko končno utihne um, ko ni več misli. Že prej sem občasno meditirala, ampak to, to je bilo zame nekaj novega. Ne maram dajati nalepk, ampak mislim si, da je bilo spremenjeno stanje zavesti, povezava z višjo zavestjo. Te zanima kaj sem doživela? Hm… Vsebine ne želim izdati. 🙂 A če poskušam ubesediti “tehnični del izkušnje” – moja zavest je opazovala podobe, slike, ki so se v sosledju vrstile druga za drugo. Bile so tako polne simbolov, sporočil, pomena, da sem štirikrat zajokala in za piko na i so solze tekle v nasprotno smer, preko čela oziroma tretjega očesa. Kako simbolično kajne? A tako je, ker v jajčku lebdiš in ker je telo popolnoma sproščeno, je glava nagnjena nekoliko nazaj.
Tisto, kar je bilo novo zame, je bilo to, da pri ustvarjanju teh podob moj um ni sodeloval, ampak jih je le opazoval, je le sledil temu “flow-u”. Teh podob torej nisem ustvarjala zavedno, a to tudi niso bile sanje, nisem jih občutila kot sanje in vem tudi, da nisem spala, kajti na neki točki se je pojavila misel: “Zdaj pa je nevarno, da zaspim.”. In v tistem trenutku sem se “vrnila”. Kam? V svoje telo? V “jajček”? V tukaj in zdaj. In to me vrne na začetek pripovedi… “Jaz že nisem bila tukaj.”, je bila moja edina misel, ko sem se po floating seji tuširala in se je moj pogled ustavil na “jajčku”.
Poskušala sem to stanje doseči tudi doma, ampak mi (še) ne gre. Tako da ja, floating je zdaj moje orodje – za odklop, za prehod v ta globlji (ali pa morda višji?) svet, da grem “tja”. In vsiljuje se mi misel, da je to “divine floating” “divine flow-thing”.
Urša