A veš, kdo so “overthinkerji”?
To so tisti, ki jim misli skoraj nikoli zares ne potihnejo. Če se prepoznaš v tem, potem zagotovo poznaš občutek, ko zvečer ne moreš zaspati, ker v glavi znova in znova predvajaš pogovore preteklega dne. Ali pa trenutke, ko se ne moreš odločiti, ker se ti vsaka izbira zdi napačna ali vsaj premalo dobra. Včasih se zdi, kot da tvoj um nikoli ne preklopi na pavzo.
Pogosto si rečemo, da bi morali preprosto “manj razmišljati” ali imeti več nadzora nad svojimi mislimi. A pretirano razmišljanje ni nujno znak pomanjkanja volje ali mentalne moči. Zelo pogosto je to pokazatelj, da je tvoj živčni sistem že dlje časa v stanju pripravljenosti. Ko je telo pod stresom, tudi možgani ostajajo budni, pozorni in usmerjeni v iskanje rešitev – tudi tam, kjer nevarnosti v resnici sploh ni.
Ko je živčni sistem stalno v pripravljenosti, telo redko dobi občutek, da je zares varno.
In dokler tega občutka ni, bodo tudi misli težko odnehale.
Zato pri overthinkingu vprašanje morda ni, kako ustaviti misli, ampak kako telesu omogočiti, da preklopi iz stanja napetosti v stanje umirjenosti. Floating deluje prav na tej ravni. Z zmanjšanjem zunanjih dražljajev možganom prvič po dolgem času ni treba veliko procesirati. In ko se začne umirjati telo, se postopoma umiri tudi tok misli.
To ni le subjektivna izkušnja. V raziskavah, ki jih je vodil Justin Feinstein, so ugotovili, da že ena 60-minutna float seansa pomembno zmanjša raven anksioznosti ter zniža srčni utrip in krvni tlak. Udeleženci so poročali o izrazitem občutku sproščenosti, merljive spremembe pa so pokazale, da se telo dejansko premakne iz stanja napetosti v stanje regulacije. Več o raziskavi lahko prebereš na tej povezavi.
Kaj lahko en float naredi za overthinkerja?
Za mnoge je prvi float predvsem občutek olajšanja. Ne zato, ker bi misli čudežno izginile, ampak ker telo prvič po dolgem času popusti napetost. In ta občutek je za mnoge neprecenljiv.
Ko se zmanjša fizična napetost, se spremeni tudi kakovost misli. Še vedno so tam, vendar niso več tako glasne ali nujne. Ni več občutka, da jih moraš takoj rešiti ali analizirati do konca.
Kot da izgine tisti notranji pritisk, ki vsako misel spremeni v problem.
Učinki floatinga pa se z rednostjo poglabljajo. Če je prvi float predvsem izkušnja olajšanja, naslednji postanejo trening za živčni sistem. Telo se začne hitreje vračati v ravnovesje, napetost se ne kopiči več na enak način, odziv na stres pa postane manj intenziven. Ne gre za to, da bi misli izginile, ampak da jim ni več treba delovati iz stalnega občutka ogroženosti.
“Overthinking” ponavadi ni znak, da z nami nekaj ni v redu. Pogosto je le znak, da smo predolgo živeli v napetosti. Če se med overthinkerji kdaj znajdeš tudi ti, naj bo prvi korak k tišini v glavi prav to, da telesu omogočiš, da se za trenutek počuti varno – pridi floatat. 🙂
Hana