VELIKO ljudi pride na floating, ker hrepenijo po miru, tišini in občutku odmika stran od vsakdanjega sveta. A pogosto se v tem prostoru brez motenj začne dogajati še nekaj nepričakovanega in lepega: oglasijo se naši možgani, saj imajo končno dovolj prostora, da spregovorijo.
V vsakdanjem življenju smo redko v tišini. Vedno nekaj brni, piska, vibrira ali zahteva našo pozornost, in tudi ko mislimo, da počivamo, običajno še vedno drsimo po telefonu ali v mislih pišemo in kljukamo opravke. Floating je eno redkih okolij, kjer dražljaji čisto zares izginejo, in prav zato se začne dogajati nekaj zanimivega: um ne utihne, ampak se nam na poseben način razodene.
Kakšne misli lahko pričakujem v floatu?
Na površje lahko pridejo čisto navadne misli, take vsakdanje in nepomembne, potem pa se počasi začnejo pojavljati stvari, ki jih drugače hrup življenja povozi — spomini, občutki, spomini, ideje, asociacije brez jasnega razloga. Nekdo se spomni poletja iz otroštva, drugi nenadoma pomisli na pogovor, ki ga že dolgo nosi v sebi, tretji dobi idejo, ki mu kasneje reši konkreten služben problem.
To se ne zgodi zato, ker bi v tanku nalašč “delali na sebi”, ampak ravno zato, ker ničesar ne počnemo. Ko telesu ni treba reagirati na zunanji svet, lahko um malo odloži svojo stražo.
A ne pozabi: floating ni tekmovanje v umirjanju misli. Ni ti treba doživeti razsvetljenja, da bi imel dober float.
Včasih je največ vredno že to, da si eno uro nekje, kjer ti ni treba odgovarjati, reagirati ali biti na voljo. Predvsem pa je najbolj pomembno to, da te voda zapelje kamor te želi zapeljati, in ne skrbi – tiste misli, ki te čakajo na drugi strani, so te poiskale z razlogom.
Hana