Ko umirimo telo, pridejo na površje misli, ki jih v naglici vsakdana redko slišimo. Bojana je to spoznala, ko je prvič zaprla pokrov float kapsule in dovolila, da vse utihne. Njena zgodba je opomnik, da nam je mir vedno na voljo – samo poiskati ga moramo.
Floating v Epsom soli. Globoka sprostitev, regeneracija, dostop do zavesti in padec v globoko theta stanje. »Ha, ja pa kaj še,« sem si mislila. »Še ena nova niša in nategovanje ljudi.« To so bile moje prve misli ko sem prvič slišala za floating. A moja zgodba se je hitro obrnila v čisto drugo smer…
Kot samostojna podjetnica, organizatorica in izvajalka aktivnih počitnic v Sloveniji, mi predvsem v poletni sezoni misli nenehno divjajo levo desno, gor in dol in vedno težje najdem svoj prostor tišine in umirjenosti. Temu dodamo še fizično utrujenost in kmalu pristanemo na kritični meji izgorelosti.
Klanc na klanc po naših strmih Julijcih, fotkanje, predavanja od politike do zgodovine in tiste vijolične rože, ki jo vidimo ob poti, konstantno držanje high energya in entuziazma je del mojega vsakdana. Osrečevanje ljudi iz celega sveta, ki so za en teden uspeli pobegniti iz svojih stresnih služb, družinskih obveznosti in vsakdanje rutine. Kako zelo lep poklic in kako čudovito poslanstvo. A ko se gostje, polni energije in hvaležnosti, vrnejo domov, je Bojana nemalokrat tista, ki komaj pripuza do doma– z nekaj odstotki baterije, ki kričijo: Battery low. Please recharge.
In tako se je bilo tudi letos. Sredi sezone je moje telo reklo »dovolj«. Klasično – preveč optimizma, premalo počitka. Deklica pozablja, da ni več 20.
Panika, utrujenost, alarm v glavi. Pokličem Anito, mojo reševalko v kriznih trenutkih.
»Stara, bejž na floating, use spust iz rok, used se u avto in pejt«. Pa sej ta je nora. Na edini free day ona hoče, da še dodatno stresiram v tisti Lubalnski gužvi. Pa vendar, Anita po navadi ve kaj govori. In sem šla. Nejevoljna sem se usedla v avto in odpeketala v najlepše mesto na svetu, ne 🙂, med rdeče semaforje in nestrpne voznike. »Pa kaj mi je tega treba,« je bila edina misel, ki mi je švigala po glavi vse do prihoda v Float Center Ljubljana. »No, pa saj je kar kjut,« sem si priznala ob vstopu na recepcijo. Ekstremno prijazna receptorka me pospremi v mojo sobico kjer zagledam ta veleslavni »jajček«. Ha, ko bi me zdaj vidli moji, bi rekli, »leja tamala spet zapravlja za neumnosti.«
S sarkastičnim nasmeškom na obrazu se potopim v slano vodo in zaprem pokrov jajčka. Uuu toplo, wau kr lebdim, hudo… muzika, fajn… kaj pa zdej? Verjetno je trajalo slabih 15 minut, ko sem zaštekala cel point tega šova. Neumirjeno šviganje misli je utihnilo. Ničesar več ni bilo. Samo jaz in mir. Wauu, kok hudo! Šele po nekaj minutah so se pojavile prve misli. Pa ne tiste podivjane brez repa in glave. Misli, ideje in želje na katere sem v mojem natrpanem vsakdanu popolnoma pozabila.
»Saj res, tako bi lahko naredila, ahh tega pa res ne rabim, tole lahko skenslam, ja Marija pomagej, s kakšnimi neumnostmi se jst ukvarjam! Saj res, še na Norveško sem mislila it letos! Joj, pa ples! Zakaj sem že nehala plesati?…«.
Te in še več (ne smem povedati vsega 🙂) misli so se umirjeno sprehajale po moji zavesti. Kar naenkrat sem odkrila nov prostor v mojem življenju, več časa, več miru. 60minut se je zdelo kot 5minut in ven sem stopila omotična, kot bi spila liter rdečega Merlota. Zvrnila sem se v relaxing sobo in takrat se je zgodilo. Kreativa, ki ni videla konca. Vzela sem svoj notebook, ki že mesece ni občutil peresa, in pisala. Pisala »like there is no mañana«.
Po floatingu sem ostala še približno 2 uri, kar naenkrat sem imela časa na pretek. Gospodična na recepciji se je verjetno že spraševala o mojih znakih življenja, a meni ni bilo mar. Verjetno sem dosegla tisto ničkolikokrat slišano najglobje stanje zavesti in kreativnost je kar buhtela iz mene. Poslovne zamisli, reorganizacija dela, čas za dejavnosti in ljudi, ki sem jih zanemarila, potovanje na Norveško in ples! Kar se je prej zdelo nemogoče, je postalo popolnoma izvedljivo!
Z nasmeškom na obrazu in globoko hvaležnostjo sem zapustila Float center in se odpeljala domov. Po 9ih urah spanca (govori dekle, z insomnijo), sem se zbudila spočita, brez muskelfibra in prepojena z življenjsko energijo. Float center sem v visoki sezoni ponovila še 3x, privoščila sem si potovanje na Norveško, kjer sem doživela najlepše počitnice mojega življenja. Vrnila sem se na plesišče. Na kave s prijatelji. Večkrat. In ob vsem tem sezono zaključila kot najuspešnejšo do zdaj.
Ne trdim, da je floating čarobna palička, ki revolucionarno spreminja življenja ljudi na bolje. Na koncu smo MI tisti, ki kreiramo svoje zgodbe. Floating je le orodje, nežen opomnik, ki nemirnemu umu pomaga odložiti miselni balast in znova zaslišati tisti pristni notranji glas, ki ga v naglici vsakdana pogosto sploh ne slišimo več.
Verjetno floating vsak posameznik doživlja drugače. To je zgolj moja osebna zgodba. Zgodba o deklici iz Dolenjske, ki je s pomočjo preprostega namakanja v slani vodi znova odkrila svoj ZAKAJ.
S hvaležnostjo v srcu se zahvaljujem kolegici Aniti za priporočilo in Float centru Ljubljana, da ustvarja prostor, kjer najdem jasnost, moč in pogum, da z vso paro sledim svojim sanjam.
Tele Ivanške deklice se še lep čas ne boste znebili 😉
Hvala. Thank you. ¡Muchas gracias!
Bojana Mišmaš