Ko te travma zaznamuje, se zdi, kot da tvoj živčni sistem nikoli ne doživi pavze. Srce ti razbija ob najmanjšem šumu, noči so nemirne, telo pa nosi spomine, ki jih glava včasih niti noče več obujati. To je realnost PTSD-ja (posttravmatske stresne motnje) – in iskanje trenutkov miru je pogosto pravi izziv.
Kaj je posttravmatska stresna motnja?
Je intenzivna anksiozna reakcija, ki je posledica preživetja izjemno hudega dogodka oz. travme in moti človekovo sposobnost delovanja. Lahko se pojavi takoj po travmatični izkušnji, lahko pa tudi kasneje, celo po več kot šestih mesecih.
Simptomi PTSD-ja se kažejo zelo raznoliko. Od vsiljivih spominov do “flashback-ov” in nočnih mor, do stalne napetosti, nespečnosti in hitrega razburjenja ali jeze. Marsikdo se začne izogibati ljudem ali krajem, ki jih spominjajo na travmo, hkrati pa se pojavi občutek, kot da nikoli ne moreš zares sprostiti telesa ali umiriti misli – kot da nikakor ne moreš priti do odmora.
Ko živiš s PTSD-jem, je vsak dan neskončen boj z lastnim telesom in umom. Klasične oblike zdravljenja, kot so terapija ali zdravila, so pri premagovanju te motnje seveda ključne … a marsikdo si želi najti še dodatne načine, ki pomagajo omiliti napetost, umiriti živčni sistem in vrniti občutek varnosti ter stabilnosti v lastno telo.
Ena izmed takšnih, nekoliko drugačnih poti, je floating – lebdenje v float jajčku v popolni tišini, ki telesu in umu ponudi prostor za sprostitev, kakršne večina ljudi v vsakdanjem življenju ne pozna.
V eni prvih raziskav na tem področju je dr. Justin Feinstein s sodelavci leta 2018 preučeval vpliv floatanja pri 50 posameznikih z anksioznimi motnjami, vključno s PTSD. Že po eni sami 60-minutni seansi so udeleženci poročali o občutnem zmanjšanju tesnobe in mišične napetosti ter o večji sproščenosti in občutku notranjega miru.
Link do celotne raziskave je tukaj, gre pa za eno najobsežnejših na področju floatanja, tako da je zelo zanimiva in vredna hitrega ogleda.
Kako to, da floating pri PTSD-ju pomaga?
Ključ je v popolni odsotnosti zunanjih dražljajev. Ko telo lebdi brez teže, možgani ne dobivajo stalnih signalov iz okolja in živčni sistem lahko preklopi iz stanja stalne pripravljenosti v stanje globoke sprostitve. Ob tem se znižajo ravni stresnega hormona kortizola, hkrati pa se izboljša tudi spanec. Vsi te dejavniki so pri okrevanju po travmi izjemno pomembni.
Ne me narobe razumet – floating ni čudežno zdravilo in ne nadomešča strokovne pomoči, ki je pri hudi motnji, kot je PTSD, ključna.
A če si kdaj občutila, kako je, ko srce razbija ob najmanjšem šumu in v mislih ni miru, potem veš, kako dragocen je trenutek, ko se telo in um vsaj za trenutek ustavita. Prav to ponuja floating: varen prostor, kjer lahko lebdiš, sprostiš napetost in začutiš tisti majhen občutek notranjega miru, ki ga vsakdanji vrvež pogosto prekrije. Morda prav ti trenutki tišine odprejo pot do olajšanja, ki ga že dolgo iščeš.
Hana