Večina ljudi ima precej zapleten odnos do svojega telesa. O tem skoraj nikoli ne razmišljamo na tak način, saj telo dojemamo bolj kot nekaj samoumevnega … nekaj, kar nas pač spremlja skozi dan, dokler ne začne pošiljati signalov, ki jih ne znamo takoj razložiti ali nadzorovati.
Srčni utrip, ki se nenadoma pospeši brez očitnega razloga, občutek teže v prsih, plitko dihanje ali nenavadna napetost v trebuhu so pogosto interpretirani kot nekaj, kar je treba čim prej popraviti, umiriti ali ignorirati. Le redko pomislimo, da morda problem ni v samem občutku, temveč v našem odnosu do njega.
V tem kontekstu postane zanimivo, kaj se zgodi, ko človeku odvzamemo skoraj vse zunanje dražljaje in ga postavimo v okolje, kjer nima več običajnih možnosti, kako se zamotiti, preusmeriti pozornost ali preveriti, ali je to, kar čuti, “normalno”.
Floatanje ni zanimivo samo zato, ker sprošča, ampak zato, ker ustvari zelo specifične pogoje, v katerih se odnos med človekom in njegovim telesom začne spreminjati na precej nepričakovan način.
Kaj pravi znanost?
Raziskave na področju senzorne deprivacije so v zadnjih letih začele bolj natančno opazovati pojav, ki mu pravimo introceptivno zavedanje, torej sposobnost zaznavanja notranjega dogajanja – procesov, kot so dihanje, srčni utrip ali subtilne spremembe v napetosti mišic, pri čemer se je izkazalo, da se ta sposobnost med floatanjem poveča.
Na prvi pogled se to ne zdi nujno pozitivno, še posebej za ljudi, ki so nagnjeni k anksioznosti, saj ravno povečana pozornost na telesne občutke pogosto vodi v še večjo zaskrbljenost, vendar rezultati kažejo nekaj precej bolj zanimivega.
Namesto da bi večja zaznava telesa vodila v več nelagodja, se pri veliko ljudeh zgodi ravno nasprotno, saj telo brez stalnih zunanjih motenj in potrebe po nenehnem odzivanju na razne dražljaje počasi začne postajati stabilna, predvidljiva opora. To v praksi pomeni, da ne gre samo za to, da človek bolj čuti svoje telo, ampak da te občutke začne dojemati drugače, bolj nevtralno in manj ogrožajoče, kar je tudi glavna razlika v primerjavi z večino klasičnih tehnik sproščanja, ki pogosto ostanejo na ravni umirjanja simptomov, ne pa spremembe odnosa do njih.
Opazili pa so tudi, da so posamezniki z višjo stopnjo anksioznosti, ki običajno svoje telesne občutke doživljajo kot nekaj grozečega ali vsaj neprijetnega, po float seansi poročali o večjem občutku varnosti v lastnem telesu, hkrati pa so se znižali tudi fiziološki pokazatelji stresa, kot sta srčni utrip in krvni tlak. Ta kombinacija subjektivne izkušnje in merljivih sprememb kaže na to, da ne gre zgolj za občutek sprostitve, ampak za dejanski premik v načinu, kako živčni sistem obdeluje in interpretira notranje signale.
Celo raziskavo lahko prečekiraš tukaj!
Ko na lebdenje na vodi pogledamo iz te perspektive, postane manj zanimivo vprašanje: “Ali pomaga pri sprostitvi?” in bolj zanimivo vprašanje:
Kaj se zgodi, ko človek prvič po dolgem času ne poskuša aktivno posegati v svoje telo, temveč mu pusti, da obstaja brez stalnega nadzora?
Ravno v tem premiku, ki je na prvi pogled skoraj neopazen, se skriva potencial, ki ga raziskave šele začenjajo zares razumeti, floaterji pa ga pogosto opišejo veliko bolj preprosto, kot občutek, da so za kratek čas spet na svoji strani.
Hana