Včasih se zdi, kot da ne znamo več spati. Ali so krive napačne navade, ali se morda ne znamo več sprostiti?
Dejstvo je, da zasloni zavzamejo veliko našega časa, pogosto tudi tik pred spanjem. A na slabši spanec vplivajo tudi drugi dejavniki, npr. neudobno ležišče, popoldanska kava, prepozni obroki, neugodna svetloba in seveda tudi polna glava skrbi.
Kaj pa, če obstaja način, da telesu pokažemo, kako se sprostiti … še preden dejansko zaspimo? Floating dejansko deluje kot “vaja” za spanje: prostor, kjer se telo nauči mehanike počitka, brez da mora dejansko spati. Te zanima kako? Beri dalje!
EEG meritve med floatanjem
Raziskovalci so pred kratkim (julij 2025) poskusili nekaj čisto novega: z EEG napravami so merili možganske valove ljudi, ki so lebdeli v float komorah. Ugotovili so nekaj osupljivega – možgani so se med floatanjem začeli obnašati enako kot v fazi spanja.
Ta raziskava je super simpatična, saj so raziskovalci v resnici želeli ugotoviti, ali ljudje spimo kot delfini – če v vodi (v lebdečem okolju) lahko zares zaspimo, in če (tako kot delfini) pri tem uporabljamo le eno polovico možganov. Ker so že pri drugih živalih opazili, da v vodi spijo samo z uporabo ene polovice, medtem ko na kopnem “spočijejo” celotne možgane, jih je zanimalo, ali imamo tudi ljudje v sebi shranjeno to sposobnost. 🐬
Dokazali so, da so med floatanjem ljudje dosegli enako možgansko delovanje kot med spanjem. To pomeni, da ljudje lahko čisto zares spimo na vodi – poleg tega pa v jajčku ni nobenih motečih dražljajev, in z rednim floatanjem počasi programiramo telo tako, da si zapomni, kako je biti zares sproščen. Delovanja le ene hemisfere možganov pa žal še niso dokazali.
Raziskavo najdeš tukaj!
Ali je spanje veščina?
V drugi, čisto novi raziskavi (april 2025) pa so znanstveniki opazovali skupino športnikov (študentov), ki so čez dan eno uro floatali. Njihov cilj za spremembo od prejšnje raziskave ni bil, da bi med lebdenjem zaspali, temveč so preverjali, ali lebdenje vpliva na kakovost njihovega nočnega spanca in regeneracije.
Udeleženci so bili med floatom popolnoma brez zunanjih dražljajev – brez zvoka, svetlobe in teže. V takem okolju telo samodejno preide iz stanja stalne pripravljenosti v parasimpatični način delovanja. Srčni utrip se umiri, dihanje se poglobi, mišice se sprostijo.
Ko so raziskovalci ponoči spremljali fiziološke odzive športnikov, so opazili zanimiv vzorec: po dnevnem floatanju so imeli bolj enakomeren srčni utrip, višjo variabilnost srčnega utripa (HRV) in daljše faze globokega spanca. Poročali so tudi o manjši utrujenosti in občutku “težkega telesa” naslednje jutro.
To kaže, da float ne deluje le kot sprostitev v trenutku, ampak kot trening za živčni sistem – uči telo, kako se umiriti in lažje zdrsniti v globok spanec, ko pride večer. Pri tem seveda pomaga redno floatanje, ki je vedno spodbujeno za največje učinke, a že po enem floatu je opazna razlika v kvaliteti spanca naslednji dan.
Drugo raziskavo najdeš tukaj.
Prej smo verjeli, da je spanje nekaj, kar se preprosto zgodi. Zapremo oči in čakamo, da nas utrujenost odpelje. A očitno je drugače — kakovosten spanec je pogosto rezultat tega, kar počnemo čez dan; preden zaspimo.
Floating pri tem deluje kot vaja, v kateri telo ponovno spozna, kako je biti popolnoma sproščeno. Ko so odstranjeni vsi zunanji dražljaji, živčni sistem dobi redko priložnost, da preklopi iz napetosti v mir.
Z rednim ponavljanjem se to stanje začne prenašati tudi v vsakdan. Telo se hitreje umiri, ko pride večer, misli se lažje zmehčajo, spanje postane naravna posledica, ne pa napor. Morda torej spanec ni zgolj nekaj samoumevnega ob koncu dneva — ampak spretnost, ki se je lahko naučimo v tišini vode.
Za zaključek pa ti v branje priporočam tudi blog objavo iz lanskega leta, kjer pokažemo relutate spanca iz pametne ure ene izmed naših rednih obiskovalk. Rezultate v noči takoj po floatu je imeja neverjetne. Več lahko prebereš tukaj.
Hana