“Ni šans, da me zaprete sem notri.”
To je verjetno eno najpogostejših komentarjev ljudi, ki prvič razmišljajo o floatanju in se nekoliko bojijo zaprtih prostorov. In to je popolnoma razumljivo. Že sama ideja zaprtega prostora lahko pri nekaterih sproži nelagodje, napetost ali občutek izgube nadzora.
Veliko ljudi si float sobo predstavlja kot nekaj zelo majhnega, temnega in utesnjujočega. Resnica pa je običajno precej drugačna. Float sobe so zasnovane tako, da si jo vsak obiskovalec lahko prilagodi njegovemu občutku varnosti:
- Pokrov “jajčka” reguliraš sam – jap, lahko ga pustiš odprtega.
- Luč lahko v komori ostane prižgana ves čas floata.
- Glasbo imaš tudi lahko prižgano cel čas.
- Kadarkoli lahko vstaneš, odpreš vrata in se malo nadihaš, če to potrebuješ, da umiriš svoj živčni sistem.
- Nikakor nisi “zaklenjen” in nisi brez nadzora.
Zanimivo je, da ogromno ljudi, ki sicer občutijo klavstrofobijo v dvigalih, tunelih ali MRI napravah, med floatanjem doživi ravno nasprotno: občutek prostornosti, lahkotnosti in miru.
Zakaj je floating pogosto manj stresen, kot ljudje pričakujejo?
Klavstrofobija ni vedno povezana s prostorom samim, ampak predvsem z občutkom ujetosti in pomanjkanja nadzora. Naš živčni sistem začne hitro iskati nevarnost:
- Kaj če ne morem ven?
- Kaj če me zagrabi panika?
- Kaj če izgubim kontrolo?
Pri floatanju pa se zgodi nekaj zanimivega. Ker telo lebdi v vodi z visoko koncentracijo Epsom soli, mišice skoraj popolnoma popustijo. Telo ne potrebuje napora za držanje glave nad vodo, hrbtenica se razbremeni, dihanje pa se pogosto spontano upočasni. Ko se začne umirjati telo, začne tudi živčni sistem dobivati signal, da ni v nevarnosti.
Tudi znanstveno dokazano floatanje pomaga zmanjševati aktivacijo simpatičnega živčnega sistema — to je tisti del telesa, ki je odgovoren za “boj ali beg” odziv oziroma stanje pripravljenosti in stresa. Aktivira pa se parasimpatični živčni sistem, ki telo povezuje z regeneracijo, umirjanjem in občutkom varnosti.
Zato veliko ljudi med floatanjem opazi počasnejši srčni utrip, globlje dihanje in občutek, kot da se telo prvič po dolgem času resnično sprosti, tudi če so pričakovali, da jim izkušnja ne bo prijetna zaradi strahu pred zaprtimi prostori.
“Kaj pa če me vseeno zagrabi panika?”
Tudi to je normalen strah. In pomembno je vedeti, da floating ni nekaj, kar bi morali “zdržati”. Ne gre za izpit sproščanja. Gre za orodje, ki ima številne prednosti in ti lahko pomaga obrniti življenje na bolje!
V jajčku ostaneš toliko časa, dokler ti je prijetno. Naj ti povem, da do sedaj še niso imeli primera, da bi nekdo doživel paničen anpad in moral zaradi tega predčasno prekiniti lebdenje.
Veliko ljudi si prvi float prilagodi popolnoma po svoje. Nekateri pustijo vrata priprta. Drugi imajo prižgano ambientalno svetlobo ali glasbo cel čas floatanja. Nekateri prvih nekaj minut samo sedijo v vodi in opazujejo občutek prostora okoli sebe, nekateri pa si odmor od ležanja v vodi brez gravitacije vzamejo nekje vmes. Vse to je popolnoma v redu!
Najlepši del pa je pogosto trenutek po floatu, ko obiskovalci ugotovijo, da niso bili niti malo utesnjeni, ampak prvič po dolgem času zares umirjeni. Ko jih vprašamo, če so pokrov jajčka zaprli do konca, jih 99% odgovori: “JA, PA SEM SE RES! Sploh ni bilo nič groznega.”
Tvoj strah (če ga imaš) je upravičen in ni nič nenavadnega. Z eno samo izkušnjo floatanja pa lahko narediš korak naprej, da se s strahom soočiš. Mogoče je ravno ena ura v zaprtem float jajčku ključ do tega, da se klavstrofobija v tvoji glavi razblini!
Če te zanima, kako je ta strah premagoval soustanovitelj Float Centra Boštjan, si lahko prebereš njegov zapis na tej povezavi.
Hana
