Izgorelost se redko pojavi nenadoma, čeprav jo večina ljudi prepozna šele takrat, ko postane dovolj izrazita, da je ni več mogoče ignorirati. Razvija se postopoma, skozi niz subtilnih sprememb, ki jih zlahka zamenjamo za vsakdanje dogajanje.
Dolgotrajna utrujenost, ki ne izgine niti po počitku, občutek stalne napetosti in zmanjšan interes za stvari, ki so nam bile nekoč zanimive, niso nujno dovolj alarmantni, da bi takoj ukrepali, zato pogosto vztrajamo v enakem ritmu, kot da bo telo to slej kot prej “ujelo” nazaj.
Na ravni fiziologije je takšno stanje povezano z dolgotrajno aktivacijo simpatičnega živčnega sistema, ki je odgovoren za odziv “boj ali beg”, kar pomeni, da organizem ostaja v pripravljenosti tudi takrat, ko zunanje okoliščine tega ne zahtevajo več. Sprva je to lahko celo funkcionalno, saj omogoča visoko učinkovitost in osredotočenost, vendar dolgoročno vodi v izčrpanost, ker telo ne prehaja dovolj pogosto v parasimpatično stanje, ki omogoča regeneracijo, obnovo energije in stabilizacijo notranjih procesov.
Raziskave na področju regulacije živčnega sistema kažejo, da se pri posameznikih z izgorelostjo zmanjša sposobnost preklapljanja med aktivacijo in umirjanjem, kar pomeni, da telo izgubi določeno mero prilagodljivosti, ki je ključna za njegovo delovanje.
V praksi to pomeni, da tudi počitek, spanec ali dopust ne prinesejo sprostitve, saj problem ni več zgolj v pomanjkanju počitka, ampak v načinu, kako živčni sistem deluje na vsakodnevni ravni.
V tem kontekstu postane zanimivo opazovati učinke okolja, ki začasno zmanjša količino zunanjih dražljajev in hkrati odpravi potrebo po nenehnem odzivanju, odločanju in procesiranju informacij. Takšno okolje je seveda floating!
V float pogojih telo ne potrebuje več ohranjati visoke stopnje aktivacije, zato se lahko začne postopoma premikati v stanje, ki je bolj povezano z regeneracijo, brez da bi moral posameznik to zavestno “doseči”, kar je za marsikoga presenetljivo, saj smo običajno navajeni, da je treba tudi sprostitev na nek način izvesti pravilno. Floating pa omogoča preklop v stanje počitka, prebavljanja in regeneracije, ne da bi se za to namerno trudili.
Raziskave senzorne deprivacije so pokazale, da lahko že ena sama seansa vodi do merljivih sprememb, kot so znižanje srčnega utripa, krvnega tlaka in ravni stresnih hormonov, hkrati pa se poveča aktivnost parasimpatičnega živčnega sistema.
Ta premik je pomemben predvsem zato, ker ne temelji na dodatnem naporu, temveč na spremembi pogojev, ki telesu omogočijo, da ponovno vzpostavi ravnovesje, ki ga v vsakdanjem okolju pogosto težko doseže.
Če se ti zdi, da si na poti k izgorelosti, naredi tole: za eno uro bodi popolnoma neproduktiven, pa ne naredi panike in ne sprejmi občutka krivde.
Če ti je to v izziv, potem potrebuješ premik v pravo smer. Ravno ta premik, kjer telo ni več v funkciji nenehnega odzivanja in prilagajanja, lahko ustvari pogoje, v katerih se začnejo vzpostavljati bolj uravnoteženi vzorci delovanja.
Če pa rabiš produktiven odmor, ki te bo dejansko spočil in postavil nazaj na tirnice, pridi k nam in malo zafloataj! Vpliv okolja brez motečih zunanjih dražljajev bo na tvoje nemirne možgane deloval bolj intenzivno, kot si morda lahko predstavljaš.
Ko na floatanje pogledamo skozi oči izgorelosti, postane manj pomembno vprašanje, ali pomaga pri sprostitvi, in bolj zanimivo vprašanje, ali lahko ponovno vzpostavi sposobnost prehajanja med naporom in počitkom, ki je v takšnih stanjih pogosto porušena.
Morda največja vrednost ni v tem, da se človek za kratek čas umiri, ampak v tem, da telo ponovno izkusi stanje, v katerem ni treba ves čas nečesa početi, kar je lahko prvi korak k temu, da se takšen način delovanja postopoma prenese tudi v vsakdanje življenje.
Hana
